Helvidius Priscus je odpisal cesarju, da bo hodil na seje senata in tam govoril, dokler bo senator, ker mora človek svojo vlogo v skupnosti opraviti tako, kot je treba, če pa cesar meni, da takega senatorja ne potrebuje, naj mu vzame senatorsko mesto, saj je to v njegovi moči. Vespazijan tega ni hotel storiti, ni umaknil Helividusa Prisca, ampak je počakal, da se je spet pojavil v senatu in tam spregovoril, nato pa ga je dal umoriti. Zgodbo Helvidiusa Prisca je med drugimi povedal tudi stoiški filozof Epiktet, saj je bil Helvidius Priscus tudi sam stoik, kot primer pravilne etične drže, ki resno jemlje svojo vlogo v skupnosti in prezira smrt. Kako to, da ga Vespazijan ni hotel odpoklicati in se ga znebiti, ne da bi ga bilo treba umoriti, in kako to, da imen izvršilcev umora ne poznamo, do nas pa je prišla vest, da je umor naročil Vespazijan, ko pa je jasno, da so bila imena morilcev tedaj javna vest, medtem ko se o tem, da je umor naročil Vespazijan, ni smelo niti šepetati. Odgovor na prvo vprašanje je: Ko bi Vespazijan senatorja odpoklical, bi se sicer znebil njegove prisotnosti in mu ne bi bilo več treba poslušati njegovih govorov, s katerimi je naspotoval cesarjevi samovolji, toda z naročenim umorom je to tako ali tako dosegel, dosegel pa je še mnogo več: vsi so vedeli, kdo je dal Helvidiusa Prisca ubiti, in vedeli so, da je to zločin, vendar so vsi vedeli tudi, da vladar za zločin ne bo nikdar odgovarjal, da senat ne bo preiskoval smrti svojega tovariša, in da bo odtlej vsem do zadnjega jasno, da ni ne institucije ne zakona, kamor bi se lahko zatekli po zaščito, če se vladarju zamerijo ali če so mu napoti.

In zakaj je ostalo v zgodovinskem spominu, da je bil Vespazijan morilec, čeprav o tem ni bilo nobene uradne preiskave? Sokrat, ki se je rad postavil po robu avtoriteti in tudi sam za to plačal z življenjem, je v enem od pogovorov slišal, kako so se ljudje pritoževali, da je življenje krivično: vladar, ki se je z zločini povzpel na prestol, nekaznovano uživa sadove svojih zločinov do konca svojih dni in je torej srečen; tistega, ki se mu je uprl, pa je kaznoval s smrtjo, in s tem spravil onesrečil njega in vse njegove. Temu se je Sokrat uprl, in dokazoval, da zločinec ne more biti srečen, njegova žrtev pa ne nesrečna. Nihče od prisotnih, pa tudi od tistih, ki so o tem razpravljali kasneje vse do danes, mu ni uspel dokazati, da nima prav. Vendar se zdi, pa naj beremo ta stari pogovor ali pa poslušamo zdajšnja mnenja, da kljub temu ni uspel nikogar prepričati. Ne nazadnje: ko je Vespazijan leta po umoru Helvidiusa Prisca umiral od driske, je, kot pravi legenda, umrl stoje, rekoč: »Glej, glej, mislim, da postajam Bog!« Vendar ta zmagovalec nad Jeruzalemom in Judejo, čeprav so ga za življenja morali vsi slaviti kot človeka-Boga, ni ostal v spominu kot Bog, ampak kot morilec. Mogoče je v svojem diarejičnem vnebovzetju umrl srečen, in imajo Sokratovi nasprotniki prav, čeprav tega ne morejo dokazati. Vendar hkrati vsi vemo, da bi moralo biti tako, da bi zločincem odvzeli vsaj njihovo srečnost, in to, da to vemo, potrjujemo v spominu. Čeprav ni bil niti malo podoben svojemu predhodniku Neronu, je ta resnica morala ostati v spominu: ne zaradi Vespazijana ne zaradi Helvidiusa Prisca, in ne zaradi maščevanja, ampak zato, ker brez tega tisti, ki preživijo zločin in zločinca, ne morejo in ne moremo živeti naprej. Tudi mi moramo opraviti svojo vlogo, kot je treba.

O tem, in ne le o tem, kako in kdo so morilci Josipa Reihla Kira, govori ta razstava, in zato je šla na pot in prišla tudi v Ljubljano, in to prav v času, ko si dvajset let kasneje zaslužni vladarji tudi pri nas že pripravljajo podstavke za svoje bodoče spomenike in si izbirajo ulice, ki bi se morale imenovati po njih. Za ta nagovor so me povprašali, kako je bilo slavnega leta 1991, ko so prvega dne meseca, ki se imenuje po Juliju Cezarju, ubili Josipa Reihla Kira, Gorana Zobundžijo in Milana Kneževića. Tako je bilo,

drage gospe in spoštovani gospodje,

da mi ne moremo biti srečni, dokler ta in te zgodbe ne bodo povedane in zaključene, ker moramo tudi mi opraviti svojo vlogo, kot je treba. Zato je v sodelovanju s Centrom za mirovne studije iz Zagreba, Birojem za ljudska prava iz Tuzle in Centrom za kulturno dekontaminacijo iz Beograda tudi Mirovni inštitut v okviru projekta »Manjšine za manjšine« podprl nastanek te razstave, ki jo je ustvarila Tanja Simić Berclaz in postavila Metaklinika.

Hvala!